Gostovanje FD Preddvor v Turčiji 2011 

01.01.2013

Folklorno društvo Preddvor se je letos odločilo gostovati v turškem mestu Sarimsaklii, ki je drugo leto zapored gostilo tekmovalni folklorni festival Sarimsaklii Trophy 2011. Glede na zanimivo dogajanje smo se odločili to deliti z vami in vam predstaviti dnevnik gostovanja.

Pa je končno prišel ta težko pričakovan dan, ponedeljek, 21.9.2011. Enkrat letno se zgodi, da nihče ne zamuja, to je na dan, ko se odpravljamo na gostovanje v tujino. Tokrat je bilo potrebno vsakemu še posebej zagroziti, da vlak ne bo čakal nikogar in če koga ne bo, bo pač ostal v Kranju- z vso prtljago.
No, sama sem planirala, da je bolje, da se zmenimo 20 minut pred odhodom vlaka, saj bo le tako sigurno, da koga ne pustimo doma. Ampak v pričakovanju in nestrpnosti smo se zbrali že 10 minut pred dogovorjeno uro. Da se je začelo, kot se mora, je imel vlak 19-minutno zamudo. V miru smo se na železniški postaji usedli v lokal na kavico, ampak, da ne bi sedeli predolgo, je začelo deževati. Sledilo je seljenje vse prtljage- ki je ni bilo malo- pod streho. Ravno smo jo znosili, ko je dež prenehal. Je pa tudi kazalec pohitel in vlak je prispel. Z vso prtljago smo hiteli s tlačenjem na vlak, a nikakor nismo bili dovolj hitri. Vrata so nas pripirala kot za stavo, gospod »železničar« nas je priganjal, a to ni pomagalo. Ko je poskusil pomagati z nakladanjem kovčkov, je na njegovo smolo zagrabil ravno najtežji kovček in skoraj padel po peronu, saj ni pričakoval take teže. V prvem poskusu je kovček ustavilo ogrodje vrat, v drugem stopnice, šele v tretjem poskusu mu je uspelo zanihati kovček skozi vrata…in je ugotovil, da bo hitreje, če svojo prijazno pomoč opusti… in končni smo se odpeljali- gospod z loparčkom na železniški postaji pa nas je gledal, kot da bo vlak do Beograda samo zaradi nas pridelal večurno zamudo. Ker je vlak do Ljubljane razmeroma poln, smo z vso prtljago- kovčki, kostumi, rekviziti, darili, stali na prehodu pred kupeji in počakali do Ljubljane. Če je kdo po (njegovi) nesreči prišel do »našega« vagona, smo ga prijazno obrnili, češ da naj se sprehodijo v vagon za nami, ker je tu, kjer smo mi, prvi razred. In očitno smo bili videti zaupanja vredni. No, v Ljubljani se je vagon res izpraznil. Vso prtljago smo naložili v en kupe, sami pa smo se razporedili po ostalih praznih in se v njih (več ali manj) zadrževali celo pot do Beograda. Pot z vlakom je bila zanimiva, zabavna in mislim, da bomo z vlakom še potovali, ker je bilo tudi udobno- le na mejah in pri pregledu kart se je vedno kaj zataknilo- nihče od sprevodnikov, policistov in carinikov pa niti ni »šparal« jezika- tako da občasno niti nismo vedeli, ali so resni ali nas hecajo ali le strašijo, ampak na koncu je simpatičnost skupine vedno zmagala in lahko smo brez presedanja, prelaganja prtljage in nasploh brez nevšečnosti potovali naprej. Po približno devetih urah smo prispeli na prvi cilj, v Beograd – in zopet vsa prtljaga – tokrat bolj organizirano – dol z vlaka.
Beograd
Mi…prtljaga…kostumi…instrumenti…Beograd…utrujenost… vse je bilo, le avtobusa, ki nam je bil obljubljen, ne. Pol ure sem sedela na nečem (moram pogledati po slikah, kje sem pravzaprav sedela) in klicala organizatorja festivala Sarimsakli Trophy 2011, ki je bil, kot zakleto, ves čas nedosegljiv. Po polurnem vztrajanju sem ga le priklicala in vse kar sem izvedela je bilo, da je on v Turčiji in nam pač ne more pomagat. Zagotovil mi je, da nas nekdo čaka- kasneje se je izkazalo, da ga ni bilo tam, ker je v sosednjem lokalu pil dunjo (srbsko žganje). Ja, torej, smo se z vodičem le našli, avtobusa pa ni bilo. Vse kar so nam zaupali je bilo, da »ima neke probleme sa autobusom ali ne brinite vi za to, on če bit tu brzo«. No, to »brzo« se je razpotegnilo na tri ure, po nekaj dunjah so nam zaupali, da je naš avtobus utrpel »lažjo« prometno nesrečo- ampak po pokazani fotografiji sodeč, nesreča ni bila ravno lažja, saj smo poleg drugega avtobusa čakali tudi novega voznika, ker je bil tisti prvotni baje preveč v šoku. No, med čakanjem na avtobus je šlo marsikomu od nas kar malo na jok, saj so avtobusi, ki so se ustavljali ob nas, spadali le še v film Ko to tamo peva, za dolgo vožnjo do Turčije pa pač niso bili primerni. In na naše veselje in srečo (vsaj mislili smo tako) nas je pobral avtobus, ki na prvi pogled niti ni izgledal slab (mogoče tudi zato, ker smo prej videli le avtobuse izpred 40-ih ali 50-ih let). Torej ob 20h smo se vkrcali na avtobus, ki nas je peljal do cilja. Ni bil tako slab- le šipa je bila počena, vse je ropotalo, kaj se je še dogajalo pa v nadaljevanju, da gremo po vrsti.
Torej, pot z avtobusom nas je vodila skozi Srbijo, preko Bolgarije in naprej do Turčije. Vožnja je bila dokaj dolga, a tega smo navajeni. Nismo pa navajeni imeti za tako pot tri voznike. Enega od njih smo kar hitro odložili, torej sta nam ostala dva. Eden je bil starejši, blizu sedemdeset let, kapitan, drugi pa je bil mlajši, manjši in je več ali manj sedel na sovoznikovem sedeži. Obrazložitev sledi v zgodbi J
Kot nam je vsem znano in jasno, je ob toliko ljudeh na avtobusu potrebno tu in tam ustaviti za opravljanje manjših in večjih potreb. Mi smo se za postanek odločili ob 23:45 nekje na avtocestnem postajališču v Srbiji. Postanek smo namenili le opravljanju potreb, torej 10 minut. Po desetih minutah smo res že vsi stali pred avtobusom in se začeli vkrcavati. In se odpeljali. In se peljali nekje 8 kilometrov, ko se mi je vendarle zazdelo, da nekaj ni prav. Iz mojega sedeža, ki je bil za voznikom, sem se obrnila in povprašala, kje se nahaja eden od članov- po nekajsekundnem iskanju in obračanju po avtobusu nam je bilo hitro jasno, da smo ga pozabili na postajališču. Takoj sem obvestila voznika, da ga ni, on po nekaj sto metrih ustavil avtobus, sama pa sem segla po mobilnem telefonu, ki je že zvonil. Seveda je klical manjkajoči, moja reakcija je bila burna- namreč, ko smo se vkrcavali, je bil še zraven, potem pa letel še v trgovino. Hja, potem pa je sledilo nekaj neverjetnega. Voznik je naročil, naj pozabljeni štopa ali teče. Ker štopa ni dobil, je seveda odtekel krajši maraton sredi noči po avtocesti, mi pa smo mu poskušali olajšati delo in se mu počasi približevali z vzvratno vožnjo- po avtocesti! Trajalo je nekje 45 minut, ko smo končno zagledali našega maratonca, ki je tekel proti vzvratno vozečemu avtobusu, otovorjen z dvema vrečkama, eno s pivom in eno s čipsom. Po tem dogodku smo malo zaspali, budnica je bila na Bolgarski meji ob 02:00. Na vseh mejah je bilo potrebno izstopiti iz avtobusa, pokazati osebni dokument in že smo lahko nadaljevali pot.
Bolgarska cesta je nekaj boljšega- polna lukenj, razpok, kot bi se vozili po makadamu. Tudi obcestna stranišča so temu podobna. Tudi če ni školjke, niti zaprtega prostora, ki bi vsaj približno spominjal na stranišče, tudi če je le luknja v tleh, kamor lahko spustiš odvečno tekočino, močno zaračunajo. Da o obcestnih prodajalcih in beračih ne govorimo. Smo se ustavili ob enem izmed »tistih stranišč«, ko se je takoj ob avtobusu pojavil Bolgar s starinskim otroškim vozičkom, v katerem je imel naloženo svojo robo- prodajal je nože. Čim so se vrata odprla, je že vpil: »Nužiii, nužžži!«
Sicer pa je pot skozi Bolgarijo bila kar mirna. Kmalu smo nato vstopili v Turčijo. Videli morje. Se peljali s trajektom. No, ta vožnja s trajektom je bila tudi zanimiva. Pa niti ne sama vožnja oziroma plovba, pač pa kupovanje »fejk« oziroma ponaredkov parfumov priznanih blagovnih znamk. Ceno smo znali znižati tudi za 80% in pokupili pol parfumov (ki so bili nazaj grede precej dražji- na istem mestu od istih prodajalcev). J
Ko smo speljali iz trajekta, smo se že veselili, da se ne bomo več dolgo vozili, ko se je zgodilo. Peljali smo se po klancu navzgor, okrog ovinka, ko avtobus kar naenkrat ni več mogel naprej. Nekaj se je pokvarilo. Glede na to, da smo bili na ovinku, je bilo potrebno nekoga poslati pred ovinek, da malo umiri promet, da se kdo ne zaleti v nas. Kapitan je seveda poslal mene. Nisem se upirala, ubogala sem in se odpravila navzdol. A nisem dolgo vztrajala. Namreč, za cesto sredi Turčije je, kdo bi si mislil, premalo (za tiste kraje, a za +40°C preveč) oblečena ženska prava redkost. In seveda so mi vozniki, ko sem mahala, naj upočasnijo, mahali nazaj. Nekateri so ob tem gledali naprej, drugi nazaj, nekateri zavirali- in se je zgodilo- buuum! Takrat sem se hitro pobrala nazaj do avtobusa in si mislila, naj kar sami ugotovijo, da smo sredi ceste. Kasneje so prišli še policisti in poslušali dopovedati, da ne smemo stati z avtobusom sredi ceste (kaj pa naj?!?), a jih je naš kapitan poslal pospravit črepinje na cesti- in res so to storili. Skratka, vroče je bilo kot v peklu, v avtobusu, zunaj njega, niti ni bilo grmovja,
kjer bi lahko opravili potrebe…ampak, takrat smo ugotovili, da imamo kljub vsemu strašno srečo. Od treh voznikov sta nam ostala dva, vsaj tako smo mislili, a takrat ugotovili, da imamo v bistvu le enega, ker je drugi »voznik« mehanik, ki nima izpita za avtobus. A je menda najboljši mehanik v Srbiji, vse zna popravit. Sreča, saj je bil naš avtobus iz servisa, nepopravljen, ampak ker drugega ni bilo, je bil ta za tako kratko pot povsem primeren, voznik pa nam je tudi zadoščal en sam, mlad, živahen, 70-letni kapitan. Skratka sanjska ekipa v sanjskem avtobusu smo bili.
No, super mehanik je avtobus popravil in cilj – obmorsko letovišče Sarimsaklii – smo dosegli okrog 17h popoldne. Utrujeni. Zoprni. Lačni. Nenaspani. Polomljeni. Polni vtisov iz poti. Vsi so se hitro porazgubili po hotelskih sobah, sama pa poti do sobe nisem uspela premagati. Namreč, soorganizator me je prestregel, malo sva poklepetala, nekaj spila, vrgel me je v mrzel bazen-oblečeno, nato pa smo s skupino odšli na večerjo. Po večerji je sledil sestanek vodij, predstavitev festivala, predstavitev organizacijskega odbora festivala dobili pa smo tudi program, ki pa se je žal dnevno spreminjal in nikoli se ni vedelo, kaj bo, kdaj bo, kam je potrebno iti, kako oblečen, … Tega nam ni znala povedati niti naša vodička, ki je bila še bolj zbegana od nas. Skratka, prvi večer je bil White party in seznanili smo se z diskoteko Tropicana, ki je bila potem vsak večer središče dogajanja in so se tam zbirale vse skupine. Prva tematska zabava je bila, kot že ime pove, da se vsi oblečemo v belo. Mi smo se po večini tega držali, ostali niti ne… In prva noč v Turčiji je minila kot bi mignil.
Že je bila sreda. V planu je bil fish piknik, a je vreme kazalo bolj slabo. Zaradi tega je bil prestavljen na naslednji dan, nadomestnega programa ni bilo pripravljena, zato smo bili čez dan popolnoma prosti. Da ne bi šel dan v nič, smo se odločili, da bomo izvedli krst članov, ki še niso bili krščeni. Izkazalo se je, da se pri krstu nismo zabavali le mi, ampak smo pripravili pravo zabavo za vse, ki so bili v našem hotelu, na poti od našega hotela do plaže in na plaži.
KRST!!!
 
Zvečer se je začelo to, zaradi česar smo prišli. Uradna otvoritev festivala s predstavitvijo vseh skupin, vsaka skupina je prejela pokal dobrodošlice, po en par iz vsake skupine se je v kostumu srečal z županom in mu predal darilo. Torej prvič smo se (sicer ne vsi) oblekli v kostume in predstavili svojo skupino in državo. Po srečanju z županom je sledila še modna revija. Vsaka skupina je izbrala eno predstavnico v kostumu in ta je s številko zakrožila po odru. Strokovna žirija je miss festivala nato razglasila zadnji večer, ob zaključku festivala. Po izboru je zopet sledila zabava v klubu Tropicana.
 
V četrtek pa je bil torej fish piknik. Piknik ni bil obvezen za vse, pač pa se ga je za doplačilo lahko udeležil vsak po želji. Nekaj iz naše skupine nas je šlo in nikomur ni bilo žal. Imeli smo se super, kopali smo se v super čistem morju, jedli odlične ribice in solato, edin problem je bil s pivom. Zmanjkalo ga je dvakrat, dostava pa je bila res- zanimiva. Z drugo ladjo so pripeljali vrečko piva, kar seveda ni kaj dosti pomagalo, zato je čez čas prispela še ena vrečka. J Sicer pa nas je bilo na ladji ogromno, iz večine skupin udeleženk festivala in zabava je bila super. Glasba, ples, veselje, spoznavanje. Super.
Zvečer pa smo končno dočakali tudi svoj prvi nastop. Zopet ni bilo jasno kam moramo sploh iti, kdaj moramo biti pripravljeni,… ampak nekako smo se uskladili in v sprevodu odšli do prizorišča. Šli smo ob 20h, do tja smo prispeli okrog 20:45. Tam smo nato dobili program- naša skupina je bila na vrsti triindvajseta. Ne samo da se sliši, da je bilo čakanje dolgo, dejansko smo čakali na nastop do po enih zjutraj. Ampak, mi smo še nekako počakali, bolj so se nam smilili otroci, ki so nastopali za nami. Ampak glede na dolgo čakanje je bil naš nastop odličen, odplesali smo izredno, navdušili občinstvo, ki se je ob našem nastopu dejansko zbudilo, nam s ploskanjem dajalo ritem in nas na koncu nagradilo z bučnim aplavzom. Sedaj že lahko uganete, kaj je sledilo po nastopu- da, zabava v Tropicani.
 Vsak dan je minil hitreje in že je bil petek. Po zajtrku so nas obvestili, da je čez dan na sporedu šport. Naša vodička Mila je prišla po nas v hotel, naročila naj vzamemo kopalke in brisače in se skupaj z njo odpravimo peš do plaže (ca. 100 metrov). Hitro smo bili pripravljeni in šli. Med hojo na plažo pa nas je prestregel nekdo in nas opozoril, da moramo do tja, kjer se bodo odvijale športne igre, z avtobusom. Skratka, dezorganizacija, ena izmed mnogih. In smo šli hitro nazaj, na avtobus in na bližnjo plažo (kamor bi se sicer res lahko odpravili peš, a nismo vedeli kam). Ustavili smo se sredi ničesar. Bar in plaža sta bila še zaprta, pa vendar, smo vstopili. Namestili smo se na plaži in turnirji so se že začeli. Odbojka je bila na precej kamniti mivki, odvijal se je pa tudi turnir v pikadu. Na obeh turnirjih je naša folklorna skupina osvojila drugo mesto. Dan smo si popestrili še z vožnjo s skuterji, z bananami, pedolini…skratka, zabaven dan. Zvečer se je skupina zopet predstavila na odru, tokrat na tekmovalnem večeru. Glede na izkušnje iz večera prej in glede na to, da so nam zagotovili, da je vrstni red skupin isti, smo se odločili, da gremo na prizorišče kasneje. S članom ene druge skupine smo se dogovorili, da nas pokliče, ko bo naš nastop blizu, da pridemo. No, kaj kmalu smo prejeli klic, naj pridemo tja, ker mora en par na oder, ponovno se rokovati z županom. Odhiteli smo tja, opravili dolžnost z županom, kasneje pa smo zopet odlično opravili z nastopom. Preostanek večera smo imeli zopet prosto oziroma po želji zabavo v Tropicani.
Sobota je bila zadnji, zaključni dan. Organiziran je bil nakupovalni izlet, katerega se nismo udeležili, odločili smo se skupaj preživeti še zadnji dan. Izkoristili smo ga za kopanje, sončenje, nakupovanje daril za domače, zvečer pa smo se zopet odpravili do velikega odra,
 
kjer je sledilo sklepno dejanje- razglasitev najboljše skupine, najlepšega kostuma, najboljših športnih dosežkov, najboljše scenografije, najboljše koreografije, naj naj naj…skratka, podelili so vrsto pokalov. Najboljše tri skupine so se še enkrat predstavile na odru in festival je bil za leto 2011 zaključen. Vse skupine smo se še zadnjič srečale v Tropicani, nato pa spanje in odhod domov.
 
Vožnja domov je bila ravno tako razburljiva kot vožnja tja, s tem, da so nas organizatorji v Turčiji zadrževali toliko časa, da smo v Beogradu zamudili vlak- na našo srečo je bil še eden štiri ure kasneje. Seveda je naš brezhibni avtobus tudi nazaj grede protestiral in smo se ustavili na avtocesti, a nekako smo se le pripeljali do želenega cilja.
Iz Beograda pa torej vlak do Kranja in počivanje do nadaljnjega.
 
 
Skratka, gostovanje je bilo nepozabno, štirje večeri od šestih so bili folklorno obarvani, sicer pa nam ni bilo niti sekundo dolgčas, ker smo prava družba, pravi prijatelji smo bili že, ko smo se odpravili na gostovanje, nazaj pa smo se vrnili še veliko bolj povezani.

 


« Domov


Oddaj komentar

Ime:
 
Spletna stran:
Komentar:
 
Pošlji komentar

Komentarji